Idejo za slikanico Največja sreča sveta sem dobil pri pedagoškem delu na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo UKC Maribor. V želji, da bi bili njihovi otroci srečni, nekateri starši vzgajajo izrazito permisivno. V permisivni (popustljivi) vzgoji starši otroku nudijo veliko ljubezni in omogočajo obilo svobode, a hkrati postavijo zelo malo meja in pravil. Starši so pogosto zelo ljubeči in skrbni, saj želijo za otroka le najboljše – največjo srečo sveta.
Literarno se mi je zdela še posebej zanimiva diskrepanca med dobrimi nameni staršev in posledicami permisivne vzgoje. Na svoji pedagoški poti sem srečal nemalo otrok, ki so imeli v osnovnošolskem obdobju hude (duševne) težave zaradi delne ali skoraj popolne odsotnosti pravil, omejitev in vzgojnih kazni v obdobju odraščanja. Težav pa niso imeli le otroci, ampak tudi njihovi starši, ki so se počutili vzgojno povsem nemočne. Oboji so torej bili izrazito nesrečni.
Slikanica Največja sreča sveta je nastala iz želje med otroki in njihovi starši vzbuditi premislek o resnični sreči. Kdaj bodo otroci zares srečni? Ko bodo v trenutku dobili vse kar si bodo zaželeli, ali takrat, ko se bodo naučili biti samostojni?