Naslednjega dne, ko je bilo miškama spet vse pretežko in odveč, je njuno mamo obšla nenavadna zamisel: »Kaj ko bi kar jaz počela vse namesto vaju?«
»Če bo tako, bova gotovo neprestano srečna,« sta poskočila mladička in veselo zaplesala. Miš je sedla za veliko hrastovo mizo, si podprla glavo s sivima tačkama in razmišljala. In razmišljala. Pa se ni domislila, kako bi to šlo.
Stopila je v noč: »Svetla Luna, mi lahko pomagaš?« »Naj bo,« ji je odgovorila, »ker imaš veliko srce. Iz rdečega češnjevega lesa izrezljaj kuhalnico in jo takrat, ko si bom oblekla največji plašč, postavi na sredo dvorišča. Če boš storila natanko tako, boste zjutraj dobili čudežno pomočnico.«